Danes je prav poseben dan – 8. avgust je svetovni dan mačk ❤️. Ta dan je namenjen ozaveščanju, pomoči in varovanju mačk. To so ljubka, nagajiva, samosvoja bitja, ki nas zabavajo s svojimi vragolijami in nas pomirijo, ko nam predejo v naročju…🥰
Čeprav veljajo za ene izmed najbolj priljubljenih domačih živali, pa se pogosto znajdejo v zavetiščih, kjer velikokrat končajo predvsem mešanke, ki čakajo na nov dom. Zato ta prispevek posvečam vsem mucam - velikim, divjim, brezdomnim, družabnim, predvsem pa tistim, ki v zavetiščih še čakajo, da jim nekdo odpre srce in jim omogoči življenje, ki jim pripada 😇.
Danes bom delila z vami svojo zgodbo izpred tirinajstih let, ko sem se tudi sama srečala s prav posebno situacijo. Bilo je leta 2008, aprila, ko sem na dvorišču hiše na Hrvaškem, ker sem dopustovala, zagledala štiri ljubke mačje mladičke, stare le par dni, ki so nemočni stokali in klicali svojo mamico, ki pa je od nikoder ni bilo.
Niti za trenutek nisem oklevala in jih začela po steklenički hraniti, saj so bili še komaj živi. Predčasno sem prekinila dopust in jih odpeljala s seboj v Slovenijo. Še danes se sprašujem, kje se je izgubila njihova mamica, se ji je morda kaj zgodilo? Jih je zapustila, ker ni imela mleka, ali..?
Odpeljala sem jih k veterinarju, ki jih je pregledal. Najmanjša med njimi, ki smo jo poimenovali Lola, je imela samo 80 gramov. Najslabše pa je kazalo črnemu mucku Bačiju, za katerega sem bila sama presenečena, da je sploh preživel pot v Slovenijo. Nikoli ne bom pozabila veterinarjevih besed, da bom lahko res ponosna nase, če bo sploh katera preživela glede na stanje, v kakšnem so bile.
Sledil je dober mesec trepetanja za njihovo življenje. Hranila sem jih po steklenički na tri ure, tehtala po vsakem obroku in si zapisovala njihovo težo. Ne bom pozabila, da je bila največja in najmočnejša med njimi Ani, ki je že kot drobcena mucka skrbela za ostale tri kot da je ona njihova mamica. Ni mi bilo lahko, lahko bi rekla, da je bilo zelo naporno, pa vendar ne obžalujem niti ene sekunde boja za njihovo življenje. In ves moj trud je bil poplačan, saj je je zgodilo to, česar prav nihče od nas ni pričakoval. Preživele so prav vse in dokazale, kako borbena so ta čudovita bitja! 💛
Ani, Lola, Bači in Taček so vsi ostali pri naši hiši. Seveda sem najprej poskrbela za njihovo sterilizacijo in kastracijo. Po karakterju so si bili zelo različni, muci sta bili večinoma doma medtem ko sta se mačka bolj potepala okoli. In prav zaradi tega nas je že zelo hitro, po enem letu, zapustil naš »sivko« Taček, ki ga je povozil avto. Bila sem pretresena in neutolažljiva💔. Zaradi tega žalostnega dogodka, sem želela »črnkota« Bačija bolj omejiti, saj sem se bala, da se mu bo zgodilo enako. Pa vendar sem kmalu ugotovila, kako nesrečen je bil zaprt doma, ni se najbolje razumel s sestricama, želel si je svobode in sprehodov po sosednjih ulicah, pri bližnjih sosedih je celo imel »svoj drugi dom«, saj se je zaljubil v njihovo hčerkico in bila sta najboljša prijatelja. Vseeno pa se je vsak dan vrnil domov, se najedel in zaspal v mojem naročju 🤎.
Po enajstih letih pa smo izgubili še njega. Ko se tisti dan ni vrnil domov, smo ga iskali in po dveh dneh sem ga prav jaz našla v grmovju blizu našega doma. Ni mu bilo več pomoči, bilo je prepozno… 🖤
Danes sta z nami še sedaj trinajsletni Ani in Lola. Ani je zelo samozavestna muca, medtem ko je Lola najbolj scrkljana mačka, kar jih poznam 💞. Skupaj s tremi psičkami nam polepšata vsak dan znova!
Ta zapis pa končujem z naslednjimi besedami:
🤍 POSVOJITE in REŠITE ta prelepa bitja!!! 🤍
Kot posvojitelj se boste počutili kot boljši človek, saj boste vedeli, da ste storili nekaj dobrega, da ste nekomu rešili življenje. In kar je še več, to vam bo z vdanostjo, ljubeznijo in hvaležnostjo vsakodnevno kazal tudi vaš posvojenček. Vsak, ki je že kdaj posvojil žival ve, da ni bolj hvaležnega bitja, kot je posvojen ljubljenček.
Razvajajte danes svoje štirinožne prijateljice še bolj kot sicer ❣️
Barbara 💜